Intervju: MARUŠA ZOREC, arhitektka

Prof. Maruša Zorec, dipl.inž.arh., sodi v sam vrh priznanih in cenjenih arhitektk, tako v Sloveniji, kot tudi izven njenih meja. Kakovost njenega dela ​izkazujejo številne nagrade kot so: Plečnikova medalja, Plečnikova nagrada, mednarodna nagrada Piranesi, Steletovo priznanje, ​n​agrada Prešernovega sklada, Platinasti in Patinasti svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor za vrhunske dosežke​ in kapelo v Frančiškanskem samostanu  ter ​povabilo na predstavitev na beneškem arhitekturnem bienalu leta 2018​.​ 

​

Zorčevo pa ne odlikujejo le nagrade, temveč tudi njen značaj, ki​ ​odraža toplino, skromnost, dostopnost, spoštljivost, sočutnost, senzibilnost, razgledanost, hkrati pa tudi premišljenost in odločnost. ​P​rav te osebnostne lastnosti so ključne, da je čustveno navezana na svoj rojstni kraj Ruše, na k​raj v katerega se neprestano rada vrača.

Neprecenljivo in kot velik privilegij si lahko štejemo vašo pripravljenost, da bi s svojimi izkušnjami pomagali Rušam pri urbanističnem razvoju v pravo smer. Kako dojemate urbanizem v Rušah in katero smer bi bilo potrebno začrtati? Kje vidite potenciale? 

Ruše so izjemno lep kraj ravno pravega merila. Vse je dostopno hitro in peš, imajo šolo, vrtec in vse potrebne javne storitve. Ohranjeno imajo staro vaško jedro, vrsto lepe javne arhitekture, obdane so s kulturno krajino in gozdovi, s čimer ponujajo možnosti skoraj popolne samooskrbe kraja.

V urbanističnem smislu imajo jasno strukturo, ki izhaja iz prvotne obcestne naselbine in se širi proti zahodu z nizom izvrstnih javnih objektov, kot so glasbena in osnovna šola ter kulturni dom. Razvoj naselja je še v sedemdesetih ohranjal primerno merilo novogradenj in smiselno umeščal stanovanjske pozidave neposredno ob rob vaškega jedra (Novo naselje). Žal so te postopoma presegle drobno merilo kraja, pokrivale vedute in prinesle večje prometne obremenitve. Z izgradnjo trgovskih in drugih programov na vzhodnem robu naselja je nekdanji vaški center začel postopoma propadati. Z izgradnjo danes praznega hotela, se je nepopravljivo uničila tudi ena najlepših vedut na Ruše. S prenovo javnega prostora Falske ceste, z novo ureditvijo trga pred občino in prenovo kulturnega doma, se javne vsebine in prostori ponovno vračajo na mesto svojega izvora, s tem se oživlja najlepši centralni del naselja in med prebivalci utrjuje prostorska identiteta kraja.

Ob sobotah grem zato rada peš na vas, tam opravim vse potrebne nakupe in srečam prijatelje ali znance. V središču naselja morda manjka kakšna lepa in dobra kavarnica ali gostilna kamor bi lahko povabil goste ali se srečal s prijatelji. Prostori za druženje (ne le mladih) in utrjevanje pripadnosti so izjemno pomembni za kraj, tako kot je na primer sedaj nova tržnica, ki se je kar dobro prijela med Rušani.

A za urbanizem niso pomembni le lepi trgi ali javne stavbe, urbanistična vprašanja v svetu so danes presegla zahteve po urejanju javnega prostora. Stroka se danes ukvarja s sistemi trajnostne mobilnosti in urejanjem javnega prometa. Prizadeva si za gradnjo s čim manjšim ogljičnim odtisom in samooskrbo, ki ne pomeni le preskrbe z lastnimi gradbenimi materiali in s hrano, temveč tudi samostojnost na energetskem in socialnem področju.

V Rušah bi bilo tako v prihodnosti potrebno delovati na področju razbremenjevanja tovornega prometa, ki v veliki meri obremenjuje staro vaško jedro zaradi industrijskih območij na zahodnem delu naselja. (Tukaj so lahko alternative tri – selitev dejavnosti na vzhod, izgradnja obvoznice ali preusmeritev na železniški promet.) Potrebno bi bilo spodbujati javni potniški promet – prevoze med naselji z vlakom, avtobusi in kolesi. Ruše imajo glede tega izjemno dobro urejeno prometno mrežo, obenem imajo dobre pogoje za gradnjo iz trajnostnih materialov – iz lesa ali opeke. Lesna industrija bi za kraj zaradi lege pod Pohorjem lahko bila izjemna priložnost. V zaledju urbanega dela naselja so priložnosti za samooskrbo s hrano, kjer manjka tudi pridelovalcev in ponudnikov izdelkov, ki jih vsak ne more pridelati na lastnem vrtu. Trenutno je v svetu zelo pomembno področje energetske samooskrbe ter skrb za vodne vire. 

Za skladen razvoj kraja je prostorski načrt preveč ohlapen in dopušča preveč raznolikosti, kar se že izraža v novogradnjah v naseljih izven samega centra Ruš (Bezena). Streha je bila nekoč ključen urejevalec skladnosti naselja, kot enostaven element, brez frčad in izrastkov, z enako usmeritvijo in barvo kritine bi lahko zelo veliko prispevala k urejeni podobi kraja.

Ste tudi profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Vašim študentom med drugim predavate tudi o urbanizmu, kar pomeni, da na naš prostor ne vplivate le kot posameznica, temveč bodo posredno vplivali nanj tudi vaši študenti, bodoči arhitekti. Predavate pa tudi o kulturni dediščini?  Kaj pomeni za narodno in lokalno identiteto pomen naše kulture dediščine? Vidite tudi v Rušah njen potencial?

Veseli me, da lahko izkušnje prenašam na mlade, nekaj jih je tudi iz Ruš in okolice. Tako bomo morda skupaj še bolje skrbeli za naš prostor, kjer ima dediščina velik pomen. Pomembna ni le za razvoj turizma temveč tudi za identiteto kraja s katero se poistovetijo otroci in mladi, katero občudujemo vsi starejši. A skrb zanjo je kompleksen problem, od lastništva do pravih vsebin in občutljive prenove. V Rušah bi kot dva potenciala izpostavila kompleks gimnazije in kaplanije ob cerkvi in vilo pod Goroj, ki je poleg cerkve edini spomenik lokalnega pomena v kraju. 

V preteklosti ste se z arhitekturno perspektivo Ruš že profesionalno ukvarjali. Nam lahko osvežite spomin na projekte, ki so bili načrtovani in tiste, ki so bili izvedeni?

V obdobju župana g. Štanca sem svetovala pri prostorskem urejanju in skušala spodbuditi nekatere projekte urbane prenove. Ni nam uspelo veliko, med njimi bi izpostavila prenovo osrednjega dela Falske ceste, kjer se je uspelo ohraniti potok in zasaditev dreves, oboje bi namreč bilo po prvotnem projektu odstranjeno. Spodbudila se je prenova nekaterih stavb ob Falski, ki so s svojimi zgledi spodbudile ostale, tudi proces prenove historičnih vrat na najlepših stavbah ob ulici je bil zanimiv projekt.

Kaj je z urbano opremo? Osebno jo doživljam kot urejevalni in povezovalni člen nekega kraja, kot  rdečo nit, ki označuje kraj in določa njegove meje. V Rušah smo žal priča počasni degradaciji prvotne podobe avtobusnih postajališč. Zamenjava klopi s takimi, ki imajo oblikovno neustrezna naslonjala, zaključki strehe ne sledijo več prvotno premišljeni minimalistični obliki črke L, podoba grba na steklih je oskrunjena…  Kako je z zaščito avtorskih pravic?

Urbana oprema je pomembna in kaže določen kulturni nivo tistega, ki skrbi za javni prostor. Menim, da ne sme biti vpadljiva, mora biti le tam, kjer jo res potrebujemo in zelo zadržano oblikovana. Predvsem pa je potrebno zanjo skrbeti in jo skrbno vzdrževati, to velja tudi za vse urbano zelenje. Avtobusna postajališča so bila tako zamišljena kot odprto zavetje pred dežjem, kasneje so bila z vsemi dodatki brez soglasja avtorjev preoblikovana v podobo, ki jo je danes težko lepo vzdrževati. Avtorske pravice pri nas žal niso dobro zaščitene, odnos do dela arhitektov je stvar spoštovanja posameznika in skupnosti. Polovičen grb je slab simbol za kraj, to rešitev je mogoče zlahka izboljšati v grafičnem in simbolnem smislu.

Ali kot arhitektka upoštevate želje naročnika?

Trudim se po svojih najboljših močeh. Ključni odgovornosti arhitekta sta dve – skrb za potrebe uporabnika (ki ni vedno naročnik) in skrb za prostor, v katerega se arhitektura umešča. Pogosto se zahteve naročnika ne skladajo z etiko arhitekta, tako v zahtevah do potreb uporabnika, kot tudi do skladnosti prostora in ta razhajanja je najtežje usklajevati. A sem optimist in verjamem, da je vsakega naročnika mogoče prepričati, da naredi nekaj dobrega.

Kaj pomeni nepremišljeno poseganje v prostor? S tem mislim tudi postavitve skulptur, klopi, otroških igral, poslikav ulic,… in kaj pomeni sajenje dreves in grmovnic brez predhodnega arborističnega načrta?

Prostor je skupno dobro, vsako poseganje vanj je potrebno dobro premisliti, saj se dotika nas vseh. Ne le oblikovanje javnega prostora, tudi novogradnje ali prenove hiš oblikujejo robove javnega ali lahko vplivajo na pomembne vedute. V okolici Ruš so poti, po katerih se zaradi tovrstne degradacije ne vozim več, saj postanem žalostna in jezna zaradi svoje nemoči, da bi poskrbela za skladnejši in lepši razvoj krajev pri nas.

Lepota nas osrečuje in tega se premalo zavedamo. Lepota ni le v naravi, v gozdu, v hribih ali ob morju, je tudi v urbanem okolju, v spoju narave in arhitekture in tudi v socialnem okolju, kjer se človek v družbi sosedov, sošolcev, sokrajanov in družine lahko počuti doma.

Kaj menite o hruškovem drevoredu v Rušah pod ‘vilo’ in zakaj se dviguje prah zaradi podrtja po strokovni oceni uničenih in napačno zasajenih dreves pred kaplanijo, po drugi strani pa nihče ne opazi, da pred našimi očmi izginja dragocen in edinstven hruškov drevored? Če se ne motim se je podobno zgodilo tudi na stadionu, ko so na tribuni podrli in odstranili zasaditev?

Za kvalitetno arhitekturno dediščino in urbano krajino je potrebno stalno primerno skrbeti, jo primerno vzdrževati, o njenem pomenu je treba pisati in govoriti, da jo vsi prepoznamo kot del našega prostora in naše identitete.

Spremljam, kako se tekom let postopoma odstranjujejo drevesa ob Drevoredni ulici in razmišljam, da bo njeno ime s tem izgubilo svoj smisel. To bi moralo skrbeti tako stanovalce ob njej, kot tudi občino, ki je lastnica tega prostora. Hruškov drevored je namreč redkost v slovenskem prostoru in je zaradi tega tudi zaščiten, na njegovo degradacijo bi moral opozoriti tudi zavod za varstvo kulturne dediščine. Verjamem, da je vrsta hrušk ob ulici danes zelo zahtevna za vzdrževanje, a morda bi bilo mogoče tudi o tem premisliti in obnoviti drevored iz nekoliko drugačnih dreves. 

Ruše potrebujejo odprti javni prostor, saj je prvotni lijakast trg zaseden z ureditvijo spomenika. Novi trg pred kaplanijo, ki je nekdaj že bil prazen prostor, izpostavlja eno najlepših stavb v kraju in po prenovi bo ponujal lepe priložnosti za dogodke, druženje in povezovanje Rušanov. Na prostoru so ostala ključna tri drevesa – dve lipi ob kapelici in platana na zahodnem delu in verjamem, da se bo s svojo krajinsko ureditvijo postopoma tudi še bolj zarasel in ozelenil.

Stadion v Rušah je bil izjemen prostor močnega povezovalnega značaja. Z degradacijo tako gozdne krajine, kot tudi vseh objektov ob njem pa še čaka na svoje boljše čase.

Kaj je trg in kaj pomeni za kraj in njegove prebivalce?

Ljudje živimo v urbanih naseljih zaradi bližine vseh uslug in tudi zaradi kvalitet, ki jih bivanje v skupnosti ponuja. Socialni stiki niso pomembni le za otroke in mlade, morda so še veliko bolj pomembni za starejše in osamljene. Prostori skupnosti niso le domovi in društva, ampak tudi zunanji  urbani prostor – kot sta ulica ali trg, ali kot so parki in vrtički. Trg je med vsemi morda najbolj javen, za svoje življenje pa potrebuje jasne robove, z vsebino ali vsaj potmi, ki ga prečijo. Na ta način bodo vanj prišli ljudje, ki bodo v teh vedno toplejših časih potrebovali tudi senco in kakšno klop za posedanje. Vsi ti elementi lahko tvorijo rob praznine – trga, ki kot omenja tudi Camillo Sitte, v sredini ostaja prazen, tam se sprehajajo ljudje, tam se odvija življenje.

Dom za starostnike. Vpleteni ste v gradnjo domov za starostnike tako v Sloveniji kot izven nje. Kaj so standardi in pogoji sodobnega doma?

Trenutno res gradimo dva domova za starejše, v Italiji in pri nas, na Koroškem. Danes poznamo celo vrsto različnih pomoči starejšim in domovi so le ena izmed njih. Njihovi koncepti so se zelo spremenili. Domovi naj bi bili sestavljeni iz skupine bivalnih skupnosti, kjer se ob gospodinji zbira v skupnem dnevnem prostoru okoli kuhinje največ deset ljudi. Ta okolja spominjajo na bivanje v družini, kjer se okoli skupne mize in priprave hrane odvija vsakdan prebivalcev doma. Z vonjavami, dotiki in dejavnostmi, ki nas spominjajo na domače okolje, tak prostor povezuje in skrbi za aktivnosti vseh stanovalcev, kolikor je to le mogoče. 

Dom pa se mora povezovati tudi z življenjem kraja. Predstavljati mora okolje, kjer bi si vsakdo izmed nas želel živeti. Videla sem kar nekaj takih primerov, na primer v bližnjem Gradcu v Avstriji, kjer sta bila pred kratkih zgrajena dva lesena domova za starejše ali v Slovenj Gradcu, kjer ima dom odlično vodstvo, ki se z različnimi aktivnostmi povezuje tudi z lokalnim prebivalci. Zato je skrbna izbira upravljalca in lokacije za dom izjemnega pomena. Oba domova, ki ju gradimo imata široke nadkrite terase s pogledi v pokrajino ali na sončni zahod in večje prostore skupnosti s kavarno, kjer so predvidena srečanja in dogodki s prebivalci bližnje soseske ali središča kraja.

Ali vidite v Rušah primerne pogoje?

V Rušah je tak dom gotovo potreben, pogoji zanj so, vprašanje je primerna lokacija in dober upravljalec. Pomembna je kvalitetna oskrba vsakega posameznika, skrb za delovanje skupnosti doma in povezavo s krajem in ne le najnižja cena storitve.

Letno gledališče. Kaj menite o njem? Sprehajalne poti v Rušah in pot pod Goroj, kaj menite o možnosti ureditve?

Letno gledališče ja majhen biser pod Pohorjem. Je krhka in občutljiva struktura, položena v brežino narave. Dejavnosti, ki se odvijajo na njem so morda že nekoliko presegle njegovo merilo in vsekakor potrebujejo primerno infrastrukturo. A pri teh posegih je treba biti pazljiv, da se ohranijo vse bistvene prvine te nežne male arhitekture. 

Letno gledališče se povezuje tudi s potjo pod Goroj, ki jo Rušani radi uporabljamo. Žal je v zadnjih letih popolnoma zanemarjena in z eno klopjo tega problema žal ni mogoče rešiti. Sprehajalnih poti pa je v kraju še več, opažam, da je priljubljena tudi kolesarka, zato bi veljalo razmisliti o razširjeni in povezani mreži teh poti tako za kolesarje tudi vse ostale sprehajalce in pohodnike.

Za na konec, ali lahko, ne glede na to katera politična opcija bo na oblasti,  računamo na vašo pomoč pri viziji urejene podobe in prebivalcem prijazne zasnove Ruš?
Vedno sem pripravljena pomagati. A dobra arhitektura je odvisna tudi od okolja v katerem nastaja. Mislim, da sem imela pri svojih projektih kar srečo, nastajali so ob veliki podpori lokalnih skupnosti in medsebojnem spoštovanju vseh vpletenih v kompleksne procese gradnje.